Kaj se lahko še vidi v Hammametu? Še posebej zvečer? Carthage Land pri novem centru mesta je že ena taka destinacija, primerna bolj za otroke ampak tudi starejši najdejo kakšno stvar zase. Carthage Land je pač tak velik zabaviščni park podoben Gardalandu, kjer se skozi posamezne točke predstavi zgodovino dežele in posamezne dogodke. Tako se lahko pelješ z kanujem po brzicah, z vlakom drviš v krogu, z galejo nihaš sem in tja ali pa se samo sprehodiš po celem parku.Luštna stvar, za otroke pa verjetno čisto nora.

Ene stopnice višje ozr. par minutk stran od Carthage Land pa se lahko gre v Medino, ogromno zmes ulic, trgovinic, turističnih znamenitosti, lokalov in restavracij. Medina zaživi šele zvečer in če se gre tja v dopoldanskem času ni pol toliko zanimivo kot če se gre v večernih urah. Obisk Medine je tako skoraj nuja, če se že potikamo po Hammametu.

Vredna ogleda je tudi marina, kjer se vidi ogromno plovil, jadrnic in jaht vseh velikosti in dimenzij. Ker je kar velika, je dosti hoje če se želi priti vse naokoli, tako da se splača vzeti malo več časa.

Več slik se nahaja tukaj, na tem blogu mi pooočasi zmanjkuje prostora za slike. Hm, that’s not good!

Tunis. Ne sliši se nič posebnega, dokler ne prideš tja. Ok, bil sem že v majhnem tunizijskem mestu na Djerbi, ampak Tunis je en tak velik lonec, kjer se gnete res ogromno število ljudi, no pa tudi vroče je bilo ravno tako kot v loncu.

Ko smo se zapodili med ozke ulice, je bila ena od glavnih misli predvsem ta, da se ne bi zgubili v ogromnem blodnjaku prehodov,tunelov in trgovinic. Po slabe pol ure, smo se izkopali iz labirinta in prišli do francoskega dela Tunisa, ki je že na pogled širši in brez številnih trgovinic. Much better!

Poleg tega smo opazovali tudi promet. Že iz Djerbe sem bil navajen, da nihče ne upošteva pravil kaj preveč, ampak to tukaj je preseglo vse limite. Rdeče luči nihče ne upošteva, niti šoferji niti pešci - do česa prihaja, lahko samo ugibate. Policisti so bolj za okras, poleg tega, če že kdo slučajno stoji pri rdeči luči, ter ne spelje v mikrosekundi ko semafor preklopi na zeleno, doživi tako poplavo trobljenja in hupanja, da mu je verjetno žal, da ni ostal kar doma. Tukaj so nam tudi dokončno iz glave izginile vse misli o najemu avtomobila in soliranju po mestu.

Sledil je še preboj do avtobusa in povratek nazaj v hotel…aaaah…

Aja, slikal sem tudi županovo palačo. Da ne bi kdo dobil kakšnih čudnih misli in želel postaviti kaj takega v Ljubljani! Je pa ogromna, to pa res.

Kartagino ozr.  njene ostanke smo videli po krajši vožnji iz Sidi Bou Saida. Vmes smo padli v kolono avtomobilov in ostalih vozil. Kmalu smo zvedeli, da se mimo pelje predsednik Tunizije in pač tudi tam protokol zapre ustrezne ceste. Bo že prav tako.

Ko smo prišli v ta muzej na odprtem, je bilo potrebno doplačati še 1 TD za dovolilnico s katero lahko potem slikaš. V kolikor te dovolilnice ne kupiš  in vseeno fotografiraš..ah, saj veste kaj lahko sledi. Se ne splača reskirati.

Po uspešnem prebitju v notranjost, si tako lahko ogledaš terme ozr. kar je pač ostalo od njih. Bore malo. Kartagina je namreč bila porušena do tal, tako da je za lažjo predstavo ozr. velikost term postavljen en ohranjen steber. Toliko naj bi bile terme velike in iz spodnjega dela res zgledajo impresivno. Zraven ostankov term, v neposredni bližini je tudi predsedniška palača, obdana z belim zidom. Vodič je povedal da je palačo prepovedano slikati in je nasploh odsvetoval merjenje z fotoaparatom v tisto smer. No, vseeno se jo vidi na kakšni spodnji fotografiji.

Odpravili smo se še v muzej Bardo kjer pa se je dalo videti predvsem stvari iz tunizijske zgodovine. Seveda je bilo tudi tukaj potrebno kupiti dovolilnico za fotoaparat. Ehh... Notri tako lahko vidiš vse od prazgodovinskih lobanj…

…vladarskih soban…

…kipov - glava boga Jupitra je RES velika…

…mozaikov, ki jih je poln cel muzej.. (za 1 m2 naj bi porabili cca.2-3 mesece dela) ..

ter ostankov ladje, ki je potonila pred obalo Tunizije..

ko smo se končno vsi zbrali na izhodu, pa smo jo mahnili še v Tunis..

Sidi Bou Said je majhno mesto oddaljeno približno uro in pol vožnje iz Hammameta in je bil naša prva točka ture po Tuniziji. Mestece naj bi bilo predvsem znano po umetnikih in boemskem življenju. No ja…Bolj pade v oko modra barva oken in vrat ter bele stavbe. Ter kup trgovinic posejanih po glavni ulici. Tunizija pač.

Na začetku se nam je zdelo da 15 minut hoje do mesteca od kraja kjer nas je odložil avtobus ni dosti, vendar, ko smo namesto nog uporabili raje minibus in videli strme serpentine po katerih je vozil…ni bilo nobenemu žal.

Po kratkem sprehodu čez ulice smo se ustavili še v lokalu, kjer smo spili vsak en metin čaj. Naj bi bil zelo osvežilen v vročem vremenu. No ja..mogoče. Meni se je zdel čaj kot…čaj. Kajpavem.

Nato je bil čas za postopanje po mestecu. Zanimiva se mi je zdela razlaga vhodnih vrat z štirimi kljukami. Vsaka kljuka je namenjena posebej določenim osebam, na zgornja leva lahko potrka gospodar, na zgornja desna pa gospodarjeva žena. Za delavce in ostale osebe sta na isti način namenjeni spodnji dve kljuki. Te tudi oddajajo vsaka svoj lasten zvok, tako da se da že po zvoku vedeti kdo je prišel k hiši. Za delavce se odpre spodnji del vrat, za gospodarja in ženo pa kompletna vrata. Zanimivo, ni kaj.

Vasica je tudi polna rož ter precej mirna, živali skoraj ni, vendar sem nekaj postopačev vseeno ujel v objektiv. Vse skupaj je precej luštno in na koncu vasi čaka res lep pogled na marino ter odprto morje.

Saj na koncu koncev vas sploh ni tako slaba.

Nato pa smo jo mahnili v ostanke Kartagine ter muzej Bardo…

Priznam, nekaj časa je trajalo da sem spisal tole. Slik je bilo kar precej in preden sem jih vsaj za silo posortiral in uredil je trajalo. Pa še en kup drugih stvari se je dogajalo skoraj vsak dan tako da..eh, ja je trajalo.

Torej Tunizija, točneje Hammamet. Čeprav sem že bil lansko leto na Djerbi, je vseeno to leto padla odločitev, da se gre pogledati tudi življenje na celini. In to je res malo drugačno v primerjavi z življenjem na otoku. Vsekakor bolj živo in dinamično. Mogoče je Djerba bolj umirjena (seveda odvisno od hotela do hotela), Hammamet pa zaradi bližine turističnih točk in samega turističnega mesta ponuja več možnosti za potepanja naokrog in oglede. Vsakomur svoje, je pa na obeh mestih, celini ali otoku res super, tako da praktično ne moreš zgrešiti.

Polet je bil skoraj identičen lanskoletnemu. Isti prevoznik (Nouvelair - to je dobro) in tudi ista hrana (to je slabo). Pristali (to leto vsekakor neprimerno mehkeje kot lani) smo čez dobri dve uri na letališču Habib Bourgiba v kraju Monastir in se po opravljenih obmejnih zadevah, spravili na avtobuse, ki so nas nato razvozili po hotelih. Vožnje od letališča do Hammameta je bilo tako še za dobro uro in pol.

Hotel Hammamet (štiri zvezdice) je starejšega tipa in slab občutek sem imel že v recepciji, ko pa sem videl sobo mi je pa nad glavo visel le en velik “WTF!!??”

Soba je bila stara kot zemlja, pohištvo verjetno nekako na moji letnici, ker je bila soba locirana v pritličju pa je raslo notri v balkon ogromno grmovje. Great. Dodatno napako sem očitno storil, ko sem splaknil WC, školjka je namreč začela spuščati vodo in že čez dobrih 5-10 minut je bila brisača, ki je ležala na tleh prepojena z vodo. Tudi ostala kopalnica je bila tako zanemarjena in stara, da me je resno začelo skrbeti ali smo sploh v pravem hotelu.

No, hotel je bil pravi, torej je napočil čas za akcijo. Smer Recepcija.

Po obisku recepcije in kratkem pogovoru so brez težav obljubili drugo sobo, vendar naslednji dan, ko se hotel malenkost izprazni. Ok. Nočnih travm in kletvic tako tu ne bom omenjal. So pa bile. Oja.

Naslednji dan je tako prišla na vrsto  nova soba in ta je pa vsekakor bila drugačna od stare. Trik je v tem, da ima hotel starejši del in pa dodatno zgrajen novi del. Absolutno je novi del lepši, bolj urejen in neprimerno bolj čist. Tudi sobarica je samo poznavalsko prikimala da je bila zamenjava sobe pravilna stvar. Torej v hotelu Le Hammamet pazite, da boste v novem delu. Te sobe se začnejo tam od številke 700- naprej. Stari del pa ima nižje številke.

Razen zapleta z sobo, je pa vse ostalo v tem hotelu res zgledno. Skoraj vsak dan naletiš na kakšno malenkost in spoznaš da je osebje prijazno (v kolikor sobar ne zlomi kakega ključa v ključavnici in v jezi vrže ključev daleč naprej po hodniku), hrana res dobra, za vse izbirčneže se najde tudi evropska hrana, pijača pa tudi ni od muh, sploh cocktaili. Tudi vodič je dejal, da je to eden izmed boljših hotelov naokoli in na koncu mu tega res ne morem zanikati.

Ostalo je klasika, vode (razen ustekleničene) se je dobro izogibati, valuta je Tunizijski dinar in za en evro dobite tam cca. 1,8 dinarja. Spravljati se splača potrdila o menjavi denarja. Kar ga namreč ostane se ga zmenja nazaj v evre šele na letališču in če ni potrdil o menjavi lahko pride do kakšnih sitnosti.

Glede plaže pa naj več povedo slike. Lepa je.

Naslednjič pa še o modro belem mestu Sidi bou Said, predsedniški koloni in gneči in vročini v Tunisu.

Stay Tuned!

Po prevoženih cca.200 km., poslikanimi 140 posnetki, prehojenimi vse skupaj 500 metri, preplavanimi 50 metri, 5 kavami, 3 Cecinimi komadi, 2 prebranima revijama in 1 poškodovanemu palcu na nogi lahko rečem le: Luštno je blo!

Palec se mogoče sicer ne bi strinjal s tem ampak, ker je danes v boljšem stanju kakor je bil včeraj, verjetno ne bo problemov. Tla v bazenih le niso tako nedolžna!

Poleg te ugotovitve sem spoznal še eno. Tudi iz palca zna pošteno teči kri. Ok, razumem roka, glava itd..ampak palec? No, toliko od “zdravilišča”.

Tretja stvar je teža. Ja, vsekakor me zanima tudi moja teža. V termah non stop poudarjajo zdravo življenje, savne, plavanje, aerobiko, masažo, pilates, inkarješetakozdravega, nato pa te za vsak obrok čaka en kup mastne hrane? Pečen krompir je še najmanj poleg vsega pohanja, pečenja, šunk, slanine in ostalih stvari. Hm..

Seveda se je šlo tudi malo naokoli. Kaj naj rečem…Mlin še stoji.

Tako, stvari so razpakirane, kovčki pospravljeni, slike pa na disku. Zdaj pa je čas da napišem še kaj o samem potepanju po Djerbi.

Leteli smo z nouvelair letalom (še vedno trdim da je bil trd pristanek!), do Djerbe je bilo uro in pol leta, nakar smo po nadaljne pol ure vožnje z avtobusom prispeli v hotel Sidi mansour. Obrok na letalu je bil..no ja..pogojno užiten.

Hotel je lep in tako kot večina hotelov ograjen in notri zelo urejen, okolica pa pač taka…tunizijska..smeti, grmovja, pesek.. Bazen je lep, čist, ravno tako je res lepo urejena plaža. Na plažo se ne splača hoditi zjutraj ozr. zgodaj dopoldan ker jo urejajo in pobirajo travo, ki jo čez noč naplavi na obalo.

Hrana je ok. Čudna imena jedi, vendar se po kratkem poskušanju vedno najde kaj dobrega. Za tiste ki jim je bolj všeč klasična evropska hrana se ponavadi najde pommes frittes, pizza ipd. Ribe naj bi bile odlične, kaj pa vem, jih ne jem, tako da verjamem drugim. Treba je malo paziti pri solatah, ker so prane z navadno vodo (ki se jo je dobro izogibati), ampak večjih problemov ni bilo.

Pijača: All Inclusive paket - obvezno! Vsa pijača, navadna in alkoholna je brezplačna tako da…vsak zase že ve kaj to pomeni. Na zapestje ob prijavi v hotel dobiš trakec in z njegovo pomočjo piješ kar pač želiš. Natakarji so cool, kmalu spoznajo navade bolj rednih obiskovalcev šanka..Zaposleni znajo povečini francosko, nekaj nemško in angleško - nekateri pa celo nekaj fraz v slovenščini haha!

Animatorji so zakon! Večerne fešte so ponavadi mix programa in iger (Woman vs. Man, ena nacija proti drugi…) ter plesa. Po končanem večernem programu pa ponavadi DJ še naprej vrti glasbo.

Splača se obiskati glavno mesto Djerbe Houmt Souk ter njihovo tržnico. Do tja je najbolj vzeti taxi, ker jih je povsod polno in poceni. Za 18km je bil znesek 18 dinarjev (cca. 3 evre). Vožnja z njimi pa je zmes zabave in groze, ker prehitevajo povsod, se vrivajo, izsiljujejo prednost in nasploh se zdi da pravila za taxije ne veljajo.

Obvezen je tudi ogled krokodilje farme. Okoli 400 krokodilov na enem mestu naredi svoje - še posebej ko jih hranijo. To se dogaja ob sredah, petkih in nedeljah ob 5 uri popoldan. Do tja se lahko pride peš (5 min iz S. Mansourja ali taxijem).

In kakor povsod se tudi tu najde kakšna “$!”#%/&/!!!! stvar:

Plenjenje ležalnikov na hotelskem bazenu. Medtem ko z ležalniki na plaži ni težav in jih je vedno dovolj, za ležalnike ob hotelu poteka totalna vojna. Čeprav je bil bazen ob 8.30 zjutraj še relativno prazen (5 - 10 ljudi, zajtrk) je ostalih 80 - 100 ležalnikov že pogrnjenih z brisačo ali kako drugače označenih. Zmaga primer dveh brisač na dveh ležalnikih, ki sta bili na popolnoma istem mestu od jutra do večera. Važno je imeti označen teritorij.

Plenjenje hrane pri vseh obrokih. Nekateri ne razumejo da all-inclusive ne pomeni tega da poberejo vse z pladnjev. Če ne prideš na obrok v začetni uri, potem, ko se zgrne velika večina gostov enostavno nimaš kaj izbirati ker kuharji ne morejo skuhati/speči dovolj hitro. Hrane taki plenilci ne pojejo vse ampak jo potem pustijo tričetrt na krožniku. Da ne bo kdo mogoče lačen.

Apatija nekaterih navzočih na večernih feštah. Enim se ne da niti ploskati, kaj šele navijati za svoje predstavnike na odru. Seveda so taisti kasneje najbolj glasni pri negodovanju na temo “zakaj naši niso zmagali?!!!?” (Zmaga je ponavadi odvisna od količine navijanja gledalcev).Še vedno ugotavljam zakaj taki sploh hodijo na večerne zabave.

Če v hotelu večinoma prevladujejo slovenci potem je marsikaj bolj jasno ane?

Slike? Slik je bilo narejeno ogromno, tako da je nekaj najbolj zanimivih naloženih na Flickr galeriji. Check it out! (ali pa sporočite in naložim še druge

Now i’m tired!

Končno doma. Uff, Djerba. Sidi Mansour. Go there!

Tko, za začetek samo ena slika z plaže, kaj več pa napišem kasneje.

Sobota in posledično vikend nista minila mirno, kje pa. Čeprav se nisem spravil na Blogres (še vedno trdim da namen šteje!), sem šel v center Lj do agencije da uredim vse potrebno za potovanje na Djerbo. Ker je bila jutranja ura seveda ni šlo brez kave. Big Mistake!

Po kavi nekje v centru sem prišel na agencijo in medtem ko čakam, da pridem na vrsto, par pred mano rezervira Djerbo za isti termin kot sem ga mislil jaz. Seveda Murphy ni izostal - ko pridem na vrsto jaz, mi gospodična na drugi strani pove, da je bilo to zadnja rezervacija in imajo zasedene vse sedeže na letalu..%%$##%&&!!!!!

Za nadomestno lokacijo mi predlaga Romunijo - bojda ni slabo tam doli. Ne hvala. Nekako se mi ne zdi da je zelo podobna lokacija.

Končalo se je pa vseeno zelo dobro. Po krajšem brskanju po računalniku agencija le najde prostor na letalu za isti termin (ni problem v rezervaciji hotela, problem je v št. sedežev na letalu) pri drugi agenciji in še aranžma vključuje All Inclusive za nižjo ceno kot osnovni polpenzion paket..(hm, ni napaka, so preverili - te turistične agencije so očitno res…hm..polne presenečenj).

Torej sedaj je potrjeno. Gre se sem:

Tako, zdaj pa lahko samo upam, da ko bomo v letalu, ne doživimo Lost v živo.