Že zadnjič na Trnfestu, mi je bil nastop treh stand-up komikov, ki so nastopili kot nadomestilo za odpadli koncert, zelo všeč. Tako ni bilo potrebno dosti prepričevanja za obisk festivala stand-up komedije na ljubljanskem gradu. Panč, ozr. Punch line po čimer se festival imenuje je razdeljen na tri dni. Bil sem na včerajšnjem drugem dnevu…in se imel resnično dobro!

Nastopajoči (Andrej Colarič, Vanči Žorž, Klemen Bučan, Klemen Mauhler in Vid Valič) so res nasmejali polno grajsko dvorišče. Čeprav sem oba Klemena že videl na Trnfestu, mi ni bilo žal da sem njun nastop videl še enkrat. Osebno me je tako z nastopom in pripovedovanjem o šolskih sistematskih pregledih, telovadbi, različnih gimnazijah itd..najbolj navdušil Vid Valič. Njegov nastop je bil en velik smeh od začetka do konca. Upam pa, da se bo festival obdržal, tako, da bomo lahko šli tudi naslednje leto.

Tako, edino kar me je motilo je bil mraz. Ja, prvič po dolgem času da me je zvečer zeblo…Avgusta!!! Noro.

Kaj se lahko še vidi v Hammametu? Še posebej zvečer? Carthage Land pri novem centru mesta je že ena taka destinacija, primerna bolj za otroke ampak tudi starejši najdejo kakšno stvar zase. Carthage Land je pač tak velik zabaviščni park podoben Gardalandu, kjer se skozi posamezne točke predstavi zgodovino dežele in posamezne dogodke. Tako se lahko pelješ z kanujem po brzicah, z vlakom drviš v krogu, z galejo nihaš sem in tja ali pa se samo sprehodiš po celem parku.Luštna stvar, za otroke pa verjetno čisto nora.

Ene stopnice višje ozr. par minutk stran od Carthage Land pa se lahko gre v Medino, ogromno zmes ulic, trgovinic, turističnih znamenitosti, lokalov in restavracij. Medina zaživi šele zvečer in če se gre tja v dopoldanskem času ni pol toliko zanimivo kot če se gre v večernih urah. Obisk Medine je tako skoraj nuja, če se že potikamo po Hammametu.

Vredna ogleda je tudi marina, kjer se vidi ogromno plovil, jadrnic in jaht vseh velikosti in dimenzij. Ker je kar velika, je dosti hoje če se želi priti vse naokoli, tako da se splača vzeti malo več časa.

Več slik se nahaja tukaj, na tem blogu mi pooočasi zmanjkuje prostora za slike. Hm, that’s not good!

Vem, vem, vse je že bilo napisano in povedano. Kultur Shock so zažgali po dolgem in počez. Z Gregom sva se ustavila, tako, mimogrede in se seveda spravila fotografirat. Fotografije so potem ležale par dni na disku, vmes pa se je zgodila še Brutal Polka. Eh ja. Bolje pozno kot nikoli.

Na fotografijah sem imel malo weird svetlobo od vseh bližnjih reflektorjev in luči, tako da sem vse skupaj spravil v črno-belo verzijo. Rezultat je bil takoj bolj očem prijazen. Upam.

Večer je bil soparen in vroč, tako, da se mi ni dalo poležavati doma. Na sporedu Trnfesta pa je pisalo, da zvečer nastopa skupina Brutal Polka, izraelski Punk Metal Hardcore Israel Reggae Pop Rock band. Ok, tudi prav.

Da je band popolnoma odpuljen ozr. zajebantski, ti mora postati jasno že po prvih minutah. Ko namreč na oder pridejo papež, Darth Vader,Hannibal Lector in Superman ter začno peti komade z naslovi kot so  I’m not Gay… I’m just bi-curious!, Micropenis, I wish i could masturbate with my left hand, Hardcore Star, KKK song for short in priredbo Walk like an Egyptian..ni povratka!

Kramer E. Frog na mikrofonu, Gorgeous George na bobnih, obilen Zoltar na bas kitari ter Marky Mark ter IZ na kitarah, igrajo mešanico vsega živega od punka, metala do pop vložkov, ki se sprevržejo v divje noreči rock’n roll. Noro, res. Fotografije ne morejo prikazati drvečega zvoka in energije, ki so jo imeli. Le tako naprej, pa upam da še kdaj pridejo v naše kraje.

p.s.  Škoda, ker Zoltar ni izvedel stagedivinga..It would be so awesome!

Tunis. Ne sliši se nič posebnega, dokler ne prideš tja. Ok, bil sem že v majhnem tunizijskem mestu na Djerbi, ampak Tunis je en tak velik lonec, kjer se gnete res ogromno število ljudi, no pa tudi vroče je bilo ravno tako kot v loncu.

Ko smo se zapodili med ozke ulice, je bila ena od glavnih misli predvsem ta, da se ne bi zgubili v ogromnem blodnjaku prehodov,tunelov in trgovinic. Po slabe pol ure, smo se izkopali iz labirinta in prišli do francoskega dela Tunisa, ki je že na pogled širši in brez številnih trgovinic. Much better!

Poleg tega smo opazovali tudi promet. Že iz Djerbe sem bil navajen, da nihče ne upošteva pravil kaj preveč, ampak to tukaj je preseglo vse limite. Rdeče luči nihče ne upošteva, niti šoferji niti pešci - do česa prihaja, lahko samo ugibate. Policisti so bolj za okras, poleg tega, če že kdo slučajno stoji pri rdeči luči, ter ne spelje v mikrosekundi ko semafor preklopi na zeleno, doživi tako poplavo trobljenja in hupanja, da mu je verjetno žal, da ni ostal kar doma. Tukaj so nam tudi dokončno iz glave izginile vse misli o najemu avtomobila in soliranju po mestu.

Sledil je še preboj do avtobusa in povratek nazaj v hotel…aaaah…

Aja, slikal sem tudi županovo palačo. Da ne bi kdo dobil kakšnih čudnih misli in želel postaviti kaj takega v Ljubljani! Je pa ogromna, to pa res.

Stari Renault 19 je šel stran od hiše in se podal na dolgo,dolgo pot v Bosno, tako, da ga je nadomestil drug avto. Pri selitvi vseh stvari iz starega v novi avto pa se je našel čas še za nekaj fotografij.

Po novem sem tako prestopil v znamko Ford. Da bi vsaj tako dobro služil, kot mi je R19.

Kartagino ozr.  njene ostanke smo videli po krajši vožnji iz Sidi Bou Saida. Vmes smo padli v kolono avtomobilov in ostalih vozil. Kmalu smo zvedeli, da se mimo pelje predsednik Tunizije in pač tudi tam protokol zapre ustrezne ceste. Bo že prav tako.

Ko smo prišli v ta muzej na odprtem, je bilo potrebno doplačati še 1 TD za dovolilnico s katero lahko potem slikaš. V kolikor te dovolilnice ne kupiš  in vseeno fotografiraš..ah, saj veste kaj lahko sledi. Se ne splača reskirati.

Po uspešnem prebitju v notranjost, si tako lahko ogledaš terme ozr. kar je pač ostalo od njih. Bore malo. Kartagina je namreč bila porušena do tal, tako da je za lažjo predstavo ozr. velikost term postavljen en ohranjen steber. Toliko naj bi bile terme velike in iz spodnjega dela res zgledajo impresivno. Zraven ostankov term, v neposredni bližini je tudi predsedniška palača, obdana z belim zidom. Vodič je povedal da je palačo prepovedano slikati in je nasploh odsvetoval merjenje z fotoaparatom v tisto smer. No, vseeno se jo vidi na kakšni spodnji fotografiji.

Odpravili smo se še v muzej Bardo kjer pa se je dalo videti predvsem stvari iz tunizijske zgodovine. Seveda je bilo tudi tukaj potrebno kupiti dovolilnico za fotoaparat. Ehh... Notri tako lahko vidiš vse od prazgodovinskih lobanj…

…vladarskih soban…

…kipov - glava boga Jupitra je RES velika…

…mozaikov, ki jih je poln cel muzej.. (za 1 m2 naj bi porabili cca.2-3 mesece dela) ..

ter ostankov ladje, ki je potonila pred obalo Tunizije..

ko smo se končno vsi zbrali na izhodu, pa smo jo mahnili še v Tunis..

Sidi Bou Said je majhno mesto oddaljeno približno uro in pol vožnje iz Hammameta in je bil naša prva točka ture po Tuniziji. Mestece naj bi bilo predvsem znano po umetnikih in boemskem življenju. No ja…Bolj pade v oko modra barva oken in vrat ter bele stavbe. Ter kup trgovinic posejanih po glavni ulici. Tunizija pač.

Na začetku se nam je zdelo da 15 minut hoje do mesteca od kraja kjer nas je odložil avtobus ni dosti, vendar, ko smo namesto nog uporabili raje minibus in videli strme serpentine po katerih je vozil…ni bilo nobenemu žal.

Po kratkem sprehodu čez ulice smo se ustavili še v lokalu, kjer smo spili vsak en metin čaj. Naj bi bil zelo osvežilen v vročem vremenu. No ja..mogoče. Meni se je zdel čaj kot…čaj. Kajpavem.

Nato je bil čas za postopanje po mestecu. Zanimiva se mi je zdela razlaga vhodnih vrat z štirimi kljukami. Vsaka kljuka je namenjena posebej določenim osebam, na zgornja leva lahko potrka gospodar, na zgornja desna pa gospodarjeva žena. Za delavce in ostale osebe sta na isti način namenjeni spodnji dve kljuki. Te tudi oddajajo vsaka svoj lasten zvok, tako da se da že po zvoku vedeti kdo je prišel k hiši. Za delavce se odpre spodnji del vrat, za gospodarja in ženo pa kompletna vrata. Zanimivo, ni kaj.

Vasica je tudi polna rož ter precej mirna, živali skoraj ni, vendar sem nekaj postopačev vseeno ujel v objektiv. Vse skupaj je precej luštno in na koncu vasi čaka res lep pogled na marino ter odprto morje.

Saj na koncu koncev vas sploh ni tako slaba.

Nato pa smo jo mahnili v ostanke Kartagine ter muzej Bardo…

Priznam, nekaj časa je trajalo da sem spisal tole. Slik je bilo kar precej in preden sem jih vsaj za silo posortiral in uredil je trajalo. Pa še en kup drugih stvari se je dogajalo skoraj vsak dan tako da..eh, ja je trajalo.

Torej Tunizija, točneje Hammamet. Čeprav sem že bil lansko leto na Djerbi, je vseeno to leto padla odločitev, da se gre pogledati tudi življenje na celini. In to je res malo drugačno v primerjavi z življenjem na otoku. Vsekakor bolj živo in dinamično. Mogoče je Djerba bolj umirjena (seveda odvisno od hotela do hotela), Hammamet pa zaradi bližine turističnih točk in samega turističnega mesta ponuja več možnosti za potepanja naokrog in oglede. Vsakomur svoje, je pa na obeh mestih, celini ali otoku res super, tako da praktično ne moreš zgrešiti.

Polet je bil skoraj identičen lanskoletnemu. Isti prevoznik (Nouvelair - to je dobro) in tudi ista hrana (to je slabo). Pristali (to leto vsekakor neprimerno mehkeje kot lani) smo čez dobri dve uri na letališču Habib Bourgiba v kraju Monastir in se po opravljenih obmejnih zadevah, spravili na avtobuse, ki so nas nato razvozili po hotelih. Vožnje od letališča do Hammameta je bilo tako še za dobro uro in pol.

Hotel Hammamet (štiri zvezdice) je starejšega tipa in slab občutek sem imel že v recepciji, ko pa sem videl sobo mi je pa nad glavo visel le en velik “WTF!!??”

Soba je bila stara kot zemlja, pohištvo verjetno nekako na moji letnici, ker je bila soba locirana v pritličju pa je raslo notri v balkon ogromno grmovje. Great. Dodatno napako sem očitno storil, ko sem splaknil WC, školjka je namreč začela spuščati vodo in že čez dobrih 5-10 minut je bila brisača, ki je ležala na tleh prepojena z vodo. Tudi ostala kopalnica je bila tako zanemarjena in stara, da me je resno začelo skrbeti ali smo sploh v pravem hotelu.

No, hotel je bil pravi, torej je napočil čas za akcijo. Smer Recepcija.

Po obisku recepcije in kratkem pogovoru so brez težav obljubili drugo sobo, vendar naslednji dan, ko se hotel malenkost izprazni. Ok. Nočnih travm in kletvic tako tu ne bom omenjal. So pa bile. Oja.

Naslednji dan je tako prišla na vrsto  nova soba in ta je pa vsekakor bila drugačna od stare. Trik je v tem, da ima hotel starejši del in pa dodatno zgrajen novi del. Absolutno je novi del lepši, bolj urejen in neprimerno bolj čist. Tudi sobarica je samo poznavalsko prikimala da je bila zamenjava sobe pravilna stvar. Torej v hotelu Le Hammamet pazite, da boste v novem delu. Te sobe se začnejo tam od številke 700- naprej. Stari del pa ima nižje številke.

Razen zapleta z sobo, je pa vse ostalo v tem hotelu res zgledno. Skoraj vsak dan naletiš na kakšno malenkost in spoznaš da je osebje prijazno (v kolikor sobar ne zlomi kakega ključa v ključavnici in v jezi vrže ključev daleč naprej po hodniku), hrana res dobra, za vse izbirčneže se najde tudi evropska hrana, pijača pa tudi ni od muh, sploh cocktaili. Tudi vodič je dejal, da je to eden izmed boljših hotelov naokoli in na koncu mu tega res ne morem zanikati.

Ostalo je klasika, vode (razen ustekleničene) se je dobro izogibati, valuta je Tunizijski dinar in za en evro dobite tam cca. 1,8 dinarja. Spravljati se splača potrdila o menjavi denarja. Kar ga namreč ostane se ga zmenja nazaj v evre šele na letališču in če ni potrdil o menjavi lahko pride do kakšnih sitnosti.

Glede plaže pa naj več povedo slike. Lepa je.

Naslednjič pa še o modro belem mestu Sidi bou Said, predsedniški koloni in gneči in vročini v Tunisu.

Stay Tuned!

Že večkrat me je zanimalo, zakaj hudiča ima dan samo 24ur. Vse kar bi bilo več od tega bi mi v teh dneh prišlo prav. Zelo.

V zadnjih štirinajstih ozr. sedmih dneh se je zgodilo toliko stvari, da se sploh ne da vsega povedati naenkrat, kaj šele opisati vsako stvar. No, se pa bo našel čas v naslednjih dneh. Sedaj pa res, takoj jutri..no,pojutrišnjem…ah, v sredo pa sigurno. Upam.

Za danes tako samo par slik o čem vse bodo zapisi.