Včerajšnji Tednik me je presenetil z prispevkom, kjer jo z kamero mahnejo na parkirišča in snemajo tiste, ki parkirajo na mestih rezerviranih za invalide.  Seveda niti na daleč ne spadajo v to kategorijo, razen če se zaradi izrečenih izjav sami počutijo tako. Priložnost je bilo slišati tisto klasiko “Samo za pet minut not skočim“, pa “Sej ni noben’ga drugega“, seveda ni šlo mimo tiste “Sploh nisem vedel, da je to mesto rezervirano za invalide“. Japajade. Tako mesto pa res lahko spregledaš.

Ampak najbolj bizarne izjave in obnašanje je pa sledilo po tej vobči klasiki. Nekateri so še ponosni, da parkirajo na teh mestih?!? Oja. Ker se je šlo za parkirišča pred Cityparkom, vsi dobro vemo, da je v neposredni bližini parkirna hiša. Pa ne samo ena. Tip pa zatrjuje, da ne počne nič napačnega, parkira na teh mestih, ker drugje ni prostora in da imajo invalidi še preveč rezerviranih mest? Whoa. Narobe svet res, ker njegovo trditev glasno potrjujejo še drugi. Da, parkirnih mest rezerviranih za invalide je še preveč! Naj to število zmanjšajo in naredijo več navadnih.

Na drugi strani pa invalidi razlagajo kakšne težave imajo z zasedenimi mesti in očitno se nekaterim ne da dopovedati, da ima invalid težave pri vstopu ali izstopu. Bizaren svet, ni kaj.

No, samo parkirišče Cityparka ni izjema, tudi cel komplet BTCja ni ravno zgleden pri zagotavljanju prostih mest. Sobota pred Halo A. Bo kakšno prosto mesto za invalide? Močno dvomim, vsaj iz mojih opažanj. Takole hitro mi na pamet pade še cona na Rudniku z Leclercom ter Merkurjem, ki imata tudi povečini zasedena mesta. Očitno sta si trgovini sami krivi, kaj so pa ta mesta naredili tako blizu vhoda.

Zgleda da se je tako težko sprehoditi par metrov več ali pa so nekateri pozabili na osnove olike. Kot naprimer obzirnost ali pa čisto navadna vljudnost.

Ali pa je že tudi parkiranje na mestih rezevirane za invalide postala stara slovenska navada. Upam da ne.

Povsem resno. Ali je kdo pričakoval uvrstitev v finalni izbor? Res? Po eni strani se vsi zavedamo, da je Eurosong ena velika kuhinja in čeprav nam stavnice vedno, ampak res vedno napovedujejo visoko uvrstitev, smo tako presenečeni, ko izpademo v predizboru. En tak velik WTF?? nam visi nad glavo in ne moremo dojeti, kaj se je zgodilo.

Seveda sledi vsesplošno prepričevanje, kako je bil pevec/pevka super, pesem fantastična ampak je Eurokuhinja spet naredila svoje. Osebno se mi tekmovanja pesmi rahlo zgrešena, ker enostavno ne razumem sistema ocenjevanja takih pesmi.
Ok, všečnost pesmi je zelo relativen pojem, ampak kdo lahko trdi, da je neka pesem boljša od druge? Seveda med te tu ne štejem opernih arij, šolanih pevcev in podobnih zadev, kjer so zadeve precej lažje za ocenjevanje.  Tako na koncu pristanemo v kotlu dogovorov, promocij, tihih povezav, medsebojnih favoriziranj in podobnih kuhinj. In potem še vedno upamo na dobro uvrstitev?

Yeah, right.

p.s.:priznam, občutek, ko vidiš, da si prav napovedal je…sweet.

Takole ob prvem lepem vremenu se poleg vseh ostalih zadev začenja tudi sezona piknikov in ostalih družabnih stvari.

Že od nekdaj so mi najbolj fascinantne službene fešte. Najhujši sovražniki so največji prijatelji, vsi se razumejo z vsakim, šefu pa lahko vsak reče tepec in tako naprej. Stvari, ki se ponavadi zgodijo na taki prireditvi so tako lahko še dolgo predmet debat in pogovorov. Še posebej tiste, ki so za koga zoprne ozr. neprijetne, hehe.

Tudi naš oddelek, si je ta vikend privoščil piknik. O tem smo se sicer pogovarjali že dobra dva meseca, vendar se je vse skupaj začelo dogajati šele v zadnjem tednu.Lokacija in vreme sta bila v redu, hrana tudi, o pijači pa itak ni treba zgubljati besed.
S sabo sem imel fotoaparat in ker mi igranje nogometa pomeni toliko kot eskimu igranje biljarda, sem se raje posvetil slikanju padcev in ostalih peripetij.

Končna bilanca nogometa tako ni bila izražena v številu golov ampak v številu poškodovanih. Takole, na oko rečeno v pol ure so bili poškodovani štirje. Ja, ukvarjanje z športom je res zdravo. Škatla prve pomoči je seveda ostala v firmi.

Preostanek večera tako ni nihče več brcal ampak…praznil.

Zdaj pa že čakam na naslednji piknik.

Eh, takole poležavam ob računalniku, z enim očesom spremljam tale bedni nedeljski program in brskam po internetu…Nakar opazim, slavček se je ženil! Mladoporočencem pa je treba nekaj zaželeti mar ne?

Hm…Da bi ženi vsak dan vsaj takole prepeval: