Pretežno neškodljiv

Poleg doline metuljev je naslednji lep kraj vreden ogleda tudi Lindos. Ampak naj najprej začnem od začetka. Najprej je bilo treba urediti prevoz. Najem avta je stal 30€ in ker otok ni med manjšimi pride hudo prav, v kolikor se želi kaj videti. V celem dnevu sva z Miss Š. tako obredla kar precejšen del otoka.
Do Lindosa se pride brez težav, držimo se glavne ceste in kmalu se vidi vasico z akropolo nad njo.

Vasica ni tako zelo velika, pod njo je še plaža in pa majhen pomol za vse turiste popotnike, ki jih navozijo z ladjicami.

V samo vasico se z avtom ne da priti, tako da sva ga pustila pred njim in se podala…po klancu navzdol. Nekam čudno se mi je zdelo vse skupaj, ker je cilj na akropoli na vrhu, mi pa smo hodili navzdol..No, po dobrih desetih minutah sva že opazila procesijo ljudi, ki se je vila proti vrhu. Pa sva šla še midva.

Po prebitju skozi ozke ulice nas je je spet pričakalo neskončno število stopnic. Oujea! Pot ni dolga, ampak če to počneš v vročem opoldanskem soncu..No ja, ko prideš do vznožja akropole te pričaka skoraj edina senca na celem pobočju.

V sami akropoli potekajo restavratorska in ostala arheološka dela, zategadelj niso dostopni vsi kotički. Vseeno pa je razgled z vrha prekrasen in odtehta vso pot navzgor.

Ko sva se prebijala nazaj sva sproti še blodila po ozkih ulicah Lindosa.

Poleg kupa trgovinic, tavern, lokalov in ostalih karješetekihzadev…sva opazila, da se praktično ne moreš izgubiti. Res. Table smeri so namreč zelo nedvoumne kam in kod. Hehe.

Pot iz Lindosa naju je nato vodila…ah, to pa naslednjič. Se pa strinjam z tistimi, ki pravijo, da če se gre obiskati en kraj na otoku naj bo to Lindos. Ne bo žal nikomur.

Več fotografij Lindosa pa si lahko pogledate na Flickrju tukaj in pa tukaj. Je lepo v Lindosu ane?

Dolina metuljev. Nahaja se dobre pol ure vožnje od Rodosa in kakor že ime pove je znamenitost predvsem v metuljih, ki naseljujejo celo dolino.

Dolina sama je ozka soteska, po njej teče majhen potok in začetna ravnica se kmalu obrne navzgor in nastane neskončni klanec in mali milijon stopnic. Ki jim ni in ni konca. Do vrha hriba tako traja ob zmerni hoji tam 45 minut. Dobro, da sem imel normalno obutev, kar nekaj turistk se je lepo lomilo po stopnicah in brveh v visokih petkah ali podobnih čevljih. Hehe. Ja, enmčkn sm zloben.

Pot je tako kar strma na trenutke, če prideš še ob kakšnem bolj vročem dnevu pa kakšna voda kar pride prav, če jo imaš s seboj, za tiste, ki pa nimajo nič, jih pa na vrhu čaka okrepčevalnica.

Aja, metulji. Tako čez prst pogledano, jih je res precej. Kaj precej, ogromno, bo bolj prava beseda. Metulji so povsod, po zraku, vejah, deblih, listih, jamah…ma a sem povedal da so res povsod?

Spust nazaj je ništrc proti vzponu, tako da je vse skupaj en prav lep izlet, malo naporen ampak če ste že na Rodosu se dolino vsekakor splača obiskati.

Tale dopust je bil daleč od tistih klasičnih, načrtovanih. Vedno je bil dopust dogovorjen, splaniran, začrtan in rezerviran vsaj par mesecev prej..vse do letos. Odločitev za Rodos je tako padla v sredo, po potrditvi prostih mest v četrtek je bilo treba že kar spakirati, kajti let je bil takoj naslednji dan v petek.

Obenem z zanimanjem čakam kaj vse se bodo vrle turistične agencije še spomnile glede aranžmajev. Včasih je bil lastminute pač kot posebnost, nekdo odpove in to je to. No zdaj pa imajo vsi lastminute pa firstminute in ultralastminute pa…?? Kaj se še lahko spomnijo?

No, skratka, pot je tako peljala preko J. Pučnika in Adrie (dobri sendviči, mmm..) do letališča na otoku Rodos. Let je trajal cca 2,5 ure potem pa še dodatne pol ure vožnje do hotela. Otok je precej vetroven kar smo vsi spoznali že takoj prvi dan. Veter je kar precej pihal in šele naslednje dni se je stanje umirilo. Brrr. No za razliko od vetra, sonce ni tak problem, temperatura je precej visoka in ob močnem soncu je bolj priporočeno kakšno pivo mojito v senci kot pa skakanje naokoli. Preizkušeno oboje, tako da res priporočam umik v senco.

Hotel je bil urejen, sobe ok, razgled pa se je odpiral na morsko stran tako da se je dalo ob večerih prav fino posedeti na balkonu. Bolj fino bi bilo še če ne bi bilo komarjev, ki so ob večerih naravnost supertečni. Zaščita proti njim je seveda ostala doma. Eh, ja.

Naslednje dni se je tako napravil plan kaj vse se gre pogledati po otoku. Raziskano je bilo tako glavno mesto otoka, Rodos, staro mesto Lindos, dolino metuljev, bližnje mestece Faliraki ter neskončne plaže, ki jih je na otoku vse polno. Plaže so lahko kamnite, prodnate ozr. je na njih mivka. Brez težav pa se poleg hotelskih najde tudi kakšno samotno plažo.

Za taka raziskovanja otoka, je izposoja avtomobila kot nalašč in se vsekakor splača. Peš namreč ne pridete daleč, avtobusi so nepraktični, skuterji pa niso preveč priročni za večje vožnje po otoku. Avto je tako must-have thing, če se greste raziskovalca. Z izposojeno Corso je bilo narejenih cca 200 km po otoku, pa je bilo obletanega pol otoka. Toliko o pešačenju in raziskovanju brez avta.

Naslednjič pa o dolini metuljev. Ne gre vse naenkrat

V Ljubljani pa se zna dogajati, če se hoče. Radio Študent je praznoval svojih častitljivih 40 let in tako so se po Ljubljani cel dan dogajale najrazličnejše stvari in koncerti. Saj, včasih vlada v mestu čisto zatišje, včeraj pa: tek in pohod ob žici, elektronska glasba v Križankah in še koncerti v sklopu praznovanja RŠ na Prešernovem trgu. Ja, takle mamo.

Moveknowledgment sem izpustil, čakal sem na preostala dva benda. Prvi so tako začeli Niet in skoraj rafalno odstreljali svoj repertoar. Kaj drugega od benda kjer 22(!) pesmi traja 50 minut ni za pričakovati. Ampak se ne pritožujem. Fajn so bili. Zelo. Slišali smo še en nov komad in kljub optimizmu ga nekako ne vidim v powerplayu slovenskih radijev. Ali pač?

Po Nietih pa so oder zasedli še Pankrti. Čeprav imajo železen nabor epic komadov mi niso tako dogajali kot Niet. Po parih komadih sem tako popokal fotoaparat in oba z miss Š. sva odvandrala proti domu.

Več na Flickrju. Itak

Ljubljanski grad je ena taka čudna stvar, vsi smo bili že gor, vse vemo o njem in ga poznamo, ampak vsake toliko časa nas pa vseeno nekaj (ali pa nekdo) zvleče gor. Saj ne da bi bilo kaj narobe z tem.
Tako je bilo tudi zdaj.

Poleg porok, ki so se dogajale naokoli (mogoče bi morali organizirati kar eno skupno za vse pare naenkrat..), predrage kave in precejšnje gneče turistov, mi je tako vseeno ostalo nekaj časa za par fotografij. Toliko da se lahko vidi Ljubljano še z drugega kota. Od zgoraj.

…via Flickr, itak!