Pretežno neškodljiv

Tale konec tedna sem bil prvič na Nikonovem dnevu fotografije v Viba studiu v Stegnah. Nikon na tem dnevu predstavi novosti, možno je testiranje fotoaparatov in objektivov, zraven pa so še razna predavanja in intervjuji z znanimi fotografi. Zanimiva sta mi bila intervjuja z Arnetom Hodaličem o njegovem zadnjem delu ter Matjažem Tančičem o 3D fotografiji.
Vse skupaj pa seveda zaokrožijo fotomodeli, da se lahko vsa ta fotografska oprema izkoristi in ne stoji tam nekje v kotu. Na 5 odrih je bila vsakič takoj po prihodu modelov kar precejšnja gneča, tako, da je bilo bolje malo počakati, da se je začetni naval zagretih fotografov umiril.

Pa naj raje fotografije govorijo naprej.

Skratka, Nikon se je izkazal in naslednje leto gremo spet! Za še več fotk pa kar pogumno na Flickr.

Kako že pravijo? Brez poliranja, hrupni in divji. Do zadnje kaplje znoja, do zadnje kaplje krvi. In kar piše, bo kar držalo. V obilni meri, kajti Demolišnom klubski ambient očitno zelo leži.

Ob pol devetih zvečer, ko sva z Miss Š. našla to presneto Ostrigo skrito za domom upokojencev, so imeli Demolišni še tonsko vajo in se praktično nobenemu ni nikamor mudilo. Itak, klub je bil še skoraj popolnoma prazen.
Dva čaja in dobri dve uri kasneje (!) pa se je koncert počasi začel. Vmes se je klub kar lepo napolnil, ravno toliko da ni bilo prevelike gneče. Zakaj tako pozen prihod ljudi mi ni jasno, hja, mogoče je Ostriga v drugi časovni coni.
Začeli so z novimi komadi. Gospodar, Nisva tu, Romantika so kar lepo dvignili temperaturo. Nato so izmenoma igrali starejše in novejše komade, vse tam nekje do obveznih Japancev. Bend je bil kar v elementu in so se lepo razživeli, hej, malo so še zafušali komad The Model. Hehe. Sledil je še bis z udarnimi starejšimi komadi in…konec. Do naslednjič.
Tokrat sem imel fotoaparat pri sebi in zaradi bližine odra in benda celo uspel napraviti par fotk. Tako, za spomin. Luštno je bilo.

Ne znam povedat niti enega štosa. Ponavadi se zapletem, narobe začnem ali pa spustim kak del in se vrnem na začetek. No, včeraj na gradu ni bilo tako. Tam so nastopali taki, ki teh težav nimajo. Panč 2011 je spet tu, z novimi in starimi obrazi. Tako, kot prejšnja leta (2008, 2011), je festival komedije razdeljen na več dni. Osebno bi sicer raje imel festival čez vikend, ampak ok, očitno je tudi tako v redu.

Otvoritveni nastop je pripadel udeležencu Akademije Panč – Žanu Papiču. Relativno kratek nastop, ampak glede na kilometražo mu ni za zameriti.

Za njim je bil na vrsti “Stand up komik leta” Dušan Tomić. Ena svetlih točk večera, fužinske značilnosti vedno zažgejo.

Čas je bil že za prvega tujca, pojočega Paula Sweeneya. Komik z kitaro in odbitimi besedili. Smešno, čeprav na momente težko razumljiv.

Po Paulu pa Perica Jerković. Njega sem že večkrat videl in čeprav je začel dobro, se mi je zdelo, da se je proti koncu malo zgubil in se mu je zataknilo. Ne vem no, glede na renome sem pričakoval več, ne pa na hitro zaključen nastop.

Sledil je Jonas. Ja, Jonas ozr. brat Janez in njegove katoliško disidentske prigode in pridige. Se spomnite TV Popra in tistega naklanega gospoda Senico, ki ga je igral Boris Kobal? Evo, podobno, samo žal, manj smešno. Osebno mislim, da take šale ne zažgejo pri tako mešani publiki. Mi je pa bil všeč sam nastop in igra. Tu pa Jonasu ni kaj očitati.

Na koncu pa je bil tu še zadnji nastopajoči David Whitney, ki pa je res nasmejal publiko z svojo analizo ljubezenskih razmerij. Suveren nastop. Obvlada.

Vredno ogleda. Amen.

Metalci zgledajo bolje v črnobelem. Fakt. Vsi tisti barvni reflektorji in snopi luči nekako ne pašejo, ko poješ o krivicah, smrti in ostalih zajebanih stvareh. Predvidevam, kajti growlanja razumeš itak nič. No, fantje konkretno žagajo in slamajo, punca (ja!) na bobnih pa ne zaostaja dosti.

V prejšnjih zapisih sem zanalašč spustil najlepši del Zakintosa, navsezadnje pravijo, da najlepše pride na koncu. Razbitina ali Shipwreck je nasedla ladja, ki jo je bogve kako morje naplavilo v zaliv Navagio. Baje so bili posredi tihotapci, vino, tobak, ženske, neurje, grška obalna straža. Zaporedje dogodkov pa si lahko vsak sestavi sam.

Sam zaliv in plaža sta dostopna samo z čolnom in tukaj dam en nasvet. V zaliv se gre čim pozneje popoldan. Čolni z bližnjega rta Skinari, vozijo vsakih deset minut in če se gre v zaliv v dopoldanskem času…pričakujte precejšnjo gnečo! Kapitan, ki nas je peljal je dejal da je bilo ob enih popoldan v največji gneči na plaži par tisoč ljudi – ko smo prispeli ob petih, pa nas je bilo dobrih dvajset. Aah, heaven.

Plaža z razbitino je absolutno krasna, razbitina ladje pa je..hja, precej zdelana, kot se za starino spodobi. V notranjosti, okoli motornega dela, naj bi bilo precej azbesta in ni zaželjeno da se preveč zadržujete. To sem zvedel šel po obisku. Itak.

Pa pejmo…

Sam zaliv se da videti tudi od zgoraj. Razgledna točka je dostopna z avtom in ni za tiste, ki imajo strah pred višino. Točka je namreč jeklen pomol nad samim prepadom in…je precej visoko. Ampak se splača, razgled je…uau!

Najlepša plaža daleč naokoli. Ali kot se je izrazil Jack iz nadaljevanke Lost – “We have to go back!”